Sodobna plesalnica 1

Otroci – mladi plesalci se počutijo udobno v neverbalni govorici ustvarjalnega giba, saj le-ta spodbuja ter podpira odnos med mišljenjem, delovanjem, čustvi in občutki. Pedagogika sodobnega plesa in ustvarjalnega giba upošteva zakonitosti psihofizičnega razvoja otroka tudi s tem, da upošteva anatomijo telesa, individualni telesni in gibalni razvoj. Hkrati zaobjema principe ustvarjanja in izražanja z gibom ter učenja z odkrivanjem, preizkušanjem in reševanjem gibalnih nalog. Ob tem pa se mladi plesalci na njim primeren način seznanjajo z elementi sodobnega plesa in plesne tehnike nasploh.

Otrok je v ustvarjalnem plesnem procesu aktivno vpet tudi v skupinsko dinamiko odnosov med člani skupine, ki ga uči sodelovati, se prilagoditi zahtevam naloge, prevzeti vodenje in biti voden. Ob reševanju gibalne naloge na izbrano temo otroci v skupini prevzemajo, preizkušajo in izmenjujejo različne možne vloge ter se s tem učijo skupinskega dela in ustvarjanja pozitivnih medosebnih odnosov.

V pedagoškem procesu ustvarjalni gib oz. gibalni princip z določeno kvaliteto (energija, prostor, deli telesa in celota, dinamika, čas,…) izzovemo s  spodbudami, ki otroku pomagajo, da se odpre in izrazi to, česar z besedami ne more. Notranje spodbude za plesno ustvarjanje predstavljajo predhodna doživetja, domišljijske predstave in podoživljanja otrokovega čustvenega stanja, zunanje pa izhajajo iz opazovanja in raziskovanja naravnega okolja z vsemi čutili, izdelkov, predmetov, glasbe, zvokov, poezije, pravljic, najrazličnejših rekvizitov in didaktičnih pripomočkov. Čim mlajši je otrok, bolj potrebuje spodbude za gibalno ustvarjanje v obliki sredstev in konkretnih vsebin, z odraščanjem pa polagoma vedno več črpa iz svojih doživetij in abstraktnega mišljenja.